Najbolj opazna značilnost slovenskega ljudskega glasbenega izročila se kaže v njegovi raznolikosti, ki je pogojena z geografsko razčlenjenostjo, različnostjo v kulturi posameznih slovenskih regij in nenazadnje v razčlenjenosti jezika na več narečij. Slovenska ljudska glasba se v grobem deli na vokalno, vokalno-instrumentalno in izključno instrumentalno glasbo.

Ljudske pesmi so vselej spremljale koledarske in osebne praznike, vasovanje, svatbe, košnje, trgatve, žetve, pete so bile kot otroške tepežnice in izštevanke, kolednice, pa tudi kot narokovanje, pojoče objokovanje umrlega z improviziranim besedilom. Slednji običaj je v Sloveniji izginil, na vaseh pa ga je zamenjalo bedenje ob umrlem. Obstajajo tudi ljudske nabožne pesmi (ki v osnovi niso umetno komponirana cerkvena glasba), romarske, napitnice, vojaške in druge priložnostne pesmi. Ljudske pesmi so bile do 2. polovice 20. stoletja sestavni del podeželskega vsakdanjika, s pojavom radia so začele polagoma izginjati. Izraz narodna glasba oz. narodna pesem predstavlja širši pojem in vključuje ljudsko glasbo na narodni, torej skupni ravni, medtem ko so posamezne slovenske ljudske pesmi dejansko nastajale na različnih etnomuzikoloških območjih z izrazitimi glasbenimi značilnostmi. Kljub pogosti rabi je zato termin slovenska narodna glasba večinoma neustrezen, prav tako pa pojma ne gre zamenjevati z narodnozabavno glasbo.

Med najstarejše ljudske pesmi sodijo koledniške pesmi, ki so začele nastajati hkrati z običajem koledništva, obrednega obhajanja. Slovenci so ga v svoji novi domovini ob stiku z rimsko kulturo (6. stoletje) prevzeli po rimskem običaju^[1] novoletnega obhajanja, imenovanem calendae. Z izjemo balad o Kralju Matjažu ter Pegamu in Lambergarju se v slovenski ljudski pesmi junaštvo in bojevitost ne pojavljata^[2]. Besedila pripovedujejo o ljudskih običajih, oblačilih, o delu, o socialnih razmerah, čustvovanju, o nesrečni ljubezni, usodi, vojni in o legendah. Iz njih je mogoče izluščiti kulturnozgodovinske podakte o deželi, dobiti vpogled v mišljenje prebivalcev in dobiti predstavo o materialni kulturi. Po zgradbi besedila, vsebinskih značilnostih in glasbeni strukturi je mogoče sklepati na čas in okoliš nastanka ljudske pesmi.

Večina pesmi ima durovsko melodijo, manjše število jih je v okvirih malotonskih lestvic in pentatonike. Melodično gibanje je v glavnem diatonično, petje pa silabično (po en zlog na en ton). Razmeroma redko se pojavlja refren, pri čemer gre največkrat za ponovitev verza v zadnji kitici ljubezenskih ali pripovednih pesmi. Včasih ga predstavljajo vokalni elementi vriskanje, jodlanje, pripevi iz nesmiselnih glasov, posnemanja glasbil, ipd. Enoglasno petje je zelo redko, najbolj pogosto je dvoglasno petje, pri čemer je melodija peta v vzporednih tercah ali sekstah. V Beli krajini, predvsem pa v Reziji, se je ohranilo dvoglasno petje z bordunom, pri čemer nižji glas neprestano drži en ležeči ton (bordun), zgornji pa poje melodijo pesmi. Rezijanska kultura pozna tudi grleno petje. 

http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenska_glasba

Sklici in viri

1. ^ Enciklopedija Slovenije, Kolednica; Mladinska knjiga, Ljubljana, 1991; zv. 5, str. 197.
2. ^ Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1992; Ljudska pesem, zv. 6, str. 289.